Pogovor s strokovnjaki
Intervju: Marko Juhant, igrače
Jul
Ste predavatelj, pisatelj in specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti. Svoje izkušnje in spoznanja iz dolgoletnega dela z otroki v obliki predavanj s konkretnimi primeri iz vsakodnevnega življenja prenašate na učitelje, vzgojitelje, starše in otroke. Vaše knjige in ostale izdelke lahko kupimo tudi v vaši spletni trgovini.
Katere vrste igrač priporočate in katere ne priporočate za otroke in mladostnike do 14. leta starosti?
Dobre so tiste igrače, ki omogočajo uporabna spoznanja, ne le zabavo. Računalniška igrica lahko terja od otroka, da pri četrtem stebru zavije levo, sicer izpade iz igre (ali v igri celo umre). Kje naj to uporabi v domači ulici, vasi, mestu? Da je smrtno ogrožen, če pri četrtem ne zavije levo? Neuporabno. Zgolj zabava.
Ko se igra z vrstniki in uporabljajo veliko fračo za vodne balone, bodo odkrivali pravila, kako visoko morajo meriti, da pride njihov balonček do cilja. Prepoznajo krivuljo, ukrepajo. Obdelujejo del fizike, k se imenuje balistika. Učijo se. Take igrače so prave. Pa recimo sani, rolerji in podobno, kjer se učijo gibanja, urijo ravnotežje, si med sabo pomagajo, navijajo.
Elektronika pride v poštev samo v primeru, da jo gradijo, ali da elemente vgradijo v druge izdelke s specifično funkcijo. Montirajo radijski sprejemnik in servo motorjev v letalo ali čoln, model avtomobila. To je resno delo, učenje, nagrada pa je vožnja teh modelov in zahtevni treningi, recimo, če hočejo tekmovati. Žoga za miganje in spretnost.
Kakšna je vrednost igrač pri otrocih v sedanjem času, ko imajo večinoma preveč igrač? Koliko igrač naj bi imel otrok?
Otrok potrebuje kako igračo za čas, ko pada dež ali sneg. Lopate, kanglice in podobno. Za odraslejše morda merilne naprave za ugotavljanje padavin. Nekaj, s čemer lahko preverijo čistost vode. Lahko so samo kozarci za čebulni test! Naučiti jih je treba, da je dež tudi vreme.
Pa nekaj za mirne urice ustvarjanja, od barv, plastelinov, do lego kock. Pa igrače za socialne igre, »punčke«, medvede in druge živali. In kar se potrebuje za igre prometa. Vsaj en pliško naj bo tako velik, da se otrok ves privije k njemu, da se lahko potolaži.
Igrač naj ne bo preveč, bolje manj, so pogosteje v uporabi. Strogo namenske igrače so slabo uporabne. Vesoljsko postajo v lego sistemu kupite otroku le, če potem, ko jo sestavi, vse, tudi posebne kocke, lahko zmeša z ostalimi in ustvarja naprej po svoje. Tu imamo problem mam s sindromom »kompletki« tako za Vingsice, Barbike, Elzo in druge like, kot za fantovske komplete. Vse bi imele ločeno, kot babica porcelan. Norost!
Eno igračo potrebujejo triletniki in naprej: to je lučka, baterija, s katero lahko raziskujejo zatemnjeno stanovanje in kasneje bližnjo okolico. To je vse, kar sme »na baterije« imeti predšolski otrok do pubertete!
Kaj svetujete, da bodo otroci bolj cenili igrače?
Da se starši, posebej z manjšimi, igrajo z njimi. Ne vedno ob njih, tudi z njimi. Skupni in povezani projekti delajo čudeže. Pa seveda igrače, kjer ostane nek rezultat. Recimo neka pojava iz plastelina. Ta tudi jutri in še čez en teden govori o otrokovi uspešnosti. Če pa je igrača žoga in otrok hodi k nogometu, mora zmagati na vsaki tekmi, da je najboljši. Ceni žogo, kadar ni zmagal?
V kakšnih primerih igrače otroka osrečujejo in v kakšnih primerih ga ne osrečujejo?
Igrača otroka osreči, ko zadosti njegove potrebe, ne njegove želje. Recimo, da si otrok želi avtomobil na daljinca, da bi se pokazal pred vrstniki, ali pred prijateljem. A ko ga dobi, se samo on igra z njim, ga ne deli in tudi avta ne obvlada. Ne požanje priznanja in ponavadi bo na starše, ki niso kupili pravega avta, zvrnil odgovornost, da on ni srečen.
Njegova potreba pa ni bila avto, želel se je pokazati pred vrstniki, v nečem dobrem je hotel izstopati. Če bi starši kupili tri vreče mivke, jo stresli na dvorišče in do tam napeljali cev iz katere v drobnem curku teče voda, še nekaj lopat in posod – kako bi se vsi počutili? Tehnično gledano, so igrače lopate in posode, ostalo je gradbeni material, a otrok bo blestel in požel priznanje od vrstnikov.
Ali uporabljate igrače pri svojem delu kot terapevtsko sredstvo?
Da, jadralna letala za učenje osebne odgovornosti. Nagrada je vožnja večjega modela. Začnejo z dober meter in pol velikim, na koncu ima zverina lahko čez krila več kot tri metre. Samo otrok ima v rokah oddajnik. Nihče ne more reševati njegovih napak. Če razbije, popravljava. Ko je popravljeno, lahko spet »leti«.
Na leto zavržemo ogromno količino še uporabnih igrač, večina pa jih je narejenih iz plastike. Kakšno je vaše mnenje glede tega?
Da, žal drži. Plastične igrače imajo kratko življenjsko dobo. Ker jih zlahka nadomestijo, so narejene tako (kot mobiteli in drugo), da se hitro pokvarijo. Ustvarjajo se trendi, preko medijev, to pa pomeni veliko popularnost, a na kratek rok. To pomeni odmetavanje še čisto dobrih igrač, ki pa so svojo tržno pot dokončale. Noben otrok jih več ne prime v roke.
Ali menite, da bodo v prihodnosti proizvajalci igrač le-te izdelovali iz lesa oziroma iz materialov, ki so bolj prijazne okolju?
Nedvomno jih bo več takih, a bodo zato tudi dražje. Vendar obstaja upanje, da jih toliko ne bo še uporabnih romalo v smeti. Ker bodo vredne hranjenja, zbiranja.
Se vam zdi, da slovenski trg ponuja dovolj lesenih in doma narejenih igrač za nakup? Kaj bi po vašem morali spremeniti?
Takih igrač je odločno premalo. Srečal sem kar nekaj ljudi, ki so imeli poslovne ideje, dobre ideje prav za otroke, a jih je ustavil postopek določanja varnosti (primernosti) teh igrač, ki gre v stotine evrov. Če izdelaš igračo v dveh barvah, je menda treba plačati dva celotna postopka. Če tega potrdila ni, te čakajo precejšnje globe. Da ne bo pomote: nekdo mora preveriti, ali je izdelek VAREN. Ampak, če je lesen, je gorljiv, torej ni varen? Poskusite prodati punčko iz blaga in primerjajte!
Medtem pa ima vsak šolar kemični svinčnik, v katerem je izjemno strupeno barvilo, anilin. Če pride konica v oko, lahko oslepi. Pa nikogar ne skrbi. Škarjice so pa vse zaobljene, da se kaj ne zgodi. No, potrebno bi bilo narediti korak nazaj k osebni odgovornosti. Včasih smo sedeli na lesenih igralih, hlodih, plotovih. In nismo migali levo-desno, ker smo vedeli, da tako dobiš trske v rit! Danes bodo upravitelja za tako trsko v otrokovi zadnjici tožili. Čeprav je izdelek lesen in je bil obrušen, ampak les miga, poka, je bio material. Če se gremo bio, se pojdimo do konca!
Ali imate kakšen predlog oziroma nasvet za slovenske proizvajalce igrač? Kakšne prednosti imajo glede na okolje v katerem živimo in glede na konkurenco v tujini?
Pogledajo naj v našo zgodovino in z novim oblikovanjem staro naredijo sodobno. Materiali pa naj, če se le da, izvirajo iz okolja, od koder prihajajo. Pogrešam komplete, ki bi jih skupaj dokončali otroci s starši. Družinske igrače. Na primer grad za v mivko. Sestaviti to skupaj z očetom, mamo, ali bratom ter ga postaviti in se igrati v mivki, po testu pa še pobarvati, zaščititi, je nekaj, kar otroku v spominu ostane vse življenje. Take igrače naj torej naredijo, da bodo trajale vse življenje! Tuja zgodovina se z našo ne more kosati, ker ni primerljiva. Kulturno smo zelo posebni. Če to poudarimo tudi skozi igrače, adijo tuja konkurenca!
Ali bi želeli izpostaviti še kaj posebnega?
Da bodo otroci razumeli fiziko in mehaniko, potrebujejo igrače, ki so obnovljive, ki se popravljajo. Take, z mehanskimi deli, ki se bodo ob leta dolgem igranju obrabili. Da bodo vedeli, da se dobra stvar popravlja, ne pa zavrže. Imeli bodo možnost, da spoznajo, da se tudi odnosi popravljajo, ne pa, da se osebe kar zavrže. Mogoče preko Facebooka.
Dober servis pomeni veliko. Vem, ker sem svoj čas izdelal nekaj mehanskih bagrov za otroke, ki so jih prinašali kasneje v servis. Enega po petnajstih letih, ker je oče bager predal sinu, kot neke vrste dediščino. Ravno toliko je še bil uporaben, da sem za silo skopiral nadomestne dele. Če bo šlo tako naprej, bo šel v tretjo generacijo. Temu se reče igrača!
ČMRLJ komuniciranje in ustvarjalnost,
Marko Juhant s.p.
