Intervju: Marjeta Krejči Hrastar: Igrače in fizioterapija

Ste fizioterapevtka in vaše prvo delovno mesto je bilo v Kliničnem centru na Infekcijski kliniki in kasneje na kirurgiji. Od leta 1995 ste zasebna fizioterapevtka in ste imeli državno koncesijo do leta 2015. Leta 2011 ste pridobili licenco za Brain Gym® inštruktorja in ste tako edini fizioterapevt, ki je hkrati tudi Brain Gym® inštruktor v Sloveniji. Leta 2017 pa ste zaključili specializacijo iz MNRI® (Masgutova nevrosenzomotorična refleksna integracija) in ste tako edini fizioterapevt, ki je hkrati tudi specialist MNRI® v Sloveniji in širši okolici. Od septembra 2018 ste tudi inštruktorica za Taktilno integracijo, ki je povsem osnovna tehnika MNRI® metode. Klinično prakso ste pridobivali na Poljskem, v ZDA in na Nizozemskem. V zadnjem času veliko predavate v Sloveniji, preteklo leto pa ste predavali tudi v Srbiji. Vodite lastni Rehabilitacijski center Hrastar v Ljubljani. Iskani niste le doma, saj k vam prihajajo tudi stranke iz tujine (Hrvaška, Srbija, Italija, Avstrija, Rusija, Latvija).

Iz vaših bogatih izkušenj lahko pridobimo nekatere pomembne smernice in si odgovorimo na nekaj ključnih vprašanj, ko govorimo o igračah, gibanju in razvoju otroka.

Kot fizioterapevtka se pri svojem delu ukvarjate z gibanjem, krepitvijo zdravja in gibalnega sistema pri človeku. Lahko rečemo, da je tako kot gibanje telesa, gibanje oz. telovadba možganov nujno za zdravje tako otrok kot odraslih? Kaj je vas pripeljalo do ukvarjanja z Brain Gym® in kje vi vidite povezavo med obema?

Morda najprej na kratko povem kaj je Brain gym®. To je tehnika 26 preprostih telesnih vaj, ki jih je patentiral Paul Dennison v osemdesetih letih preteklega stoletja. Te telesne vaje vplivajo na uravnoteženje naših možganov. Več o tem si lahko preberete. (Knjiga: Brain gym and me).

V letu 2010 sem iskala tečaj Taktilne integracije, ker sem želela obogatiti svoje znanje na področju dotika. Za nekaj mesecev sem zamudila tečaj Taktilne integracije pri podjetju Avevita. Tam so mi svetovali, da se lahko udeležim tečaja Brain Gym®, ki pa je bil takrat v prihajajočem koncu tedna. Sledila sem povabilu in tako »sedla na vlak« izobraževanja. Brain Gym® me je navdušil in sem ga pričela uporabljati redno oz. dnevno v svojem življenju in opažati spremembe v kvaliteti lastnega delovanja. Postopoma sem Brain Gym® vpletla tudi v fizioterapevtske obravnave. Prepletanje Brain gym-a® s fizioterapijo sem leta 2013 predstavila tudi na Kongresu Brain Gym-a® v Sloveniji in na mednarodni Brain gym® konferenci na Baliju.

Zame najbolj navdihujoče pri spoznavanju Brain gym-a® v tistem času je bilo to, da je s telesnimi vajami možno tako učinkovito vplivati na povezovanje:

preživetvenih možganov s prefrontalnim – načrtovalnim – korteksom,
na povezovanje čustvenega sistema z motorično in senzorično možgansko skorjo in
na povezovanje leve in desne možganske polovice.

Z uravnoteženji in vajami lahko naše možgane povežemo v lepo delujoč skladen »šopek«.

Kaj bi rekli, da je vaše temeljno vodilo pri opravljanju vašega dela?

Moje vodilo je: nuditi telesnemu sistemu občutek varnosti (le v varnem okolju lahko napredujem) in izvabiti iz klienta njegov najboljši potencial, poiskati njegovo/njeno najboljše.

Ste mama in babica, prav tako ste pri svojem delu pogosto v stiku z otroki. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar moramo kot starši in odrasli ponuditi otroku, ko govorimo o telovadbi možganov in nevrodidaktiki, da otrok razvije vse svoje potenciale v največji meri?

Odgovor na to vprašanje je odvisno, katero obdobje v otrokovem razvoju imamo v mislih.

Če se dotaknem obdobja od rojstva do pol leta, je nujno potrebno otroku nuditi dovolj hrane, spanja, nege ob pravem času na pravem mestu in veliiiiiiko pravilnega, ljubečega, zdravega dotika. Od 6 meseca dalje je potrebno, poleg že naštetega, otroku ponuditi možnost gibanja na trdni podlagi in raziskovanje okolja. Ko se raziskovanje razširi s pomočjo kobacanja in vstajanja, pa otrok potrebuje tudi jasne meje, kaj mu starša dovolita in kaj ne.Od tam, ko shodi dalje pa je najboljši poligon narava in gozd.

Med prebiranjem različnih vsebin na temo telovadbe za možgane sem poleg priporočenih vaj, zasledila tudi številne vsebine, ki vključujejo igrače, s katerimi lahko otroci “urijo možgane”. Kakšen je vaš pogled na to? So te nujno potrebne? Za kakšne vrste igrač gre?

Za otroka je igra resno delo. Za to njegovo delo, pa ni nujno, da ima vse komplete najmodernejših igrač.

Otrok uri možgane od trenutka rojstva dalje, saj s spremembo okolja (iz vodnega v zračni prostor) vsi čuti dobijo popolnoma nove izkušnje. To je podlaga za nastajanje novih nevronskih poti in vsaka izkušnja, s katero se otrok prvič sreča, mu ustvari nove povezave. Tekom mojih (kar nekaj 😉 let se je v naši domači zakladnici nabralo kar nekaj igrač in v najini dnevni sobi je predalnik, s katerim imajo vnuki ogromno dela. V tem predalniku so 3 predali od štirih namenjeni igračam. V enem so pliškoti, v drugem so Lego kocke in »kamnitki« iz Kinder jajčkov v tretjem pa so punčke, plastelin, pobarvanke in kopica zanimivih odpadnih materialov iz katerih se da ustvarjati. V zimskem vrtu pa je predal z družabnimi igrami ter košara z žogicami. Vse igrače so stare in negovane, zašite, imajo svojo zgodbo in to je otrokom najprivlačnejše. Ko greva z možem na obisk k vnukom, gre z nama na obisk tudi kakšen od pliškotov ali kak vlakec iz Kinder jajčka. Presenečenje, ki ga s tem narediva je čarobno. Včasih pa dovoliva, da gre kdo iz pliškovega predala na počitnice k vnukom.

Igrače vsekakor so potrebne za otroke. Naj bodo po njegovi meri in primerne njegovi starosti, naj jih ne bo preveč (ne več kot 3-5 naenkrat). Priporočam, da otroku naredite nekaj sklopov igrač in mu na enkrat ponudite le en sklop, ostale pa mu za nekaj časa umaknete iz njemu vidnega dosega. Ko se obstoječih naveliča, pa preko noči sklop zamenjajte z novim, starega pa znova dajte za nekaj časa v »depo«. Navdušenje je velikokrat nepopisno, ko otrok po določenem času znova zagleda že poznano igračo.

Zlato pravilo pa je, da otroka, ki se igra ne motimo pri njegovem delu (razen z nujno dnevno rutino, kot je hranjenje in spanje) s tem podaljšujemo njegovo kapaciteto pozornosti. Pa tudi, ko nas povabi v svoj svet mu, če se le da, sledimo.

Ali pri svojem delu uporabljate igrače za otroke? Če da, kakšne?

Uporabljam veliko žog, polžog in žogic raznih oblik, barv in materialov, živali iz serije živalska farma za male in malo večje otroke, zbirko dinozavrov, obročov za jačanje mišic dlani in prstov, lesene osmice z utorom za potovanje frnikul, ravnotežnostne blazine in ravnotežnostno desko ter nekaj avtomobilčkov. Vse to se da razkuževati.

Vse plišaste živali, dojenčki, opice in zajci iz blaga, vrečke peska iz blaga, naprstne lutke iz volne pa so trenutno v garderobi in samo poslušajo od daleč, kaj se dogaja v ambulanti J. Čakajo na dovoljenje, da se nam pridružijo, ko bomo lahko zopet delali brez zaščitne opreme.Seveda imamo tudi nekaj knjig, kadar si otroci med mojim delom zaželijo poslušati kaj lepega.

Kakšne igrače oz. pripomočke za otroke bi lahko uporabljali pri svojem delu, pa jih na trgu ne dobite?

Nisem ravno potrošnik… imam namreč tudi »vrečko zakladnico«. V njej so stari različni tehnični predmeti, kot je svetilka na ročni pogon, star obrabljen vžigalnik za sveče (gumb za prižiganje pa še vedno poka in je imeniten za urjenje prstkov), glasbene vilice, etui za očala (sponka za odpiranje in zapiranje na njem je imenitna igrača), neveljavna bančna kartica (ob upogibanju daje nov krasen zvok), pa kdo ne pozna folje pokalice….v »vrečki zakladnici«je v več dimenzijah 😉

Potrebovala pa bi več mehkih gnetljivih žogic, ki ob pritisku spreminjajo oblike. Idealno bi bilo, da bi bile različnih barv.

Ali kdaj otrokom priporočate, da doma izvajajo vaje za urjenje možganov? Če da, katere so najbolj pogoste?

Iz moje ambulante otroci in starši vedno odidejo opremljeni z vajami, ki jih imenujemo »domače veselje«. Domače veselje izbiram popolnoma individualno, glede na simptome, ki jih otroci »prinesejo« s seboj, tako da ne morem reči, katera vaja je najpogostejša. Gotovo z vsako stranko na začetku naredimo 4 osnovne vaje iz Brain gym-a®, ki se jim reče PACE ali ritem. Prva od teh je Pitje vode. S tem v telo in v možgane dovedemo dovolj energije. Tretja od teh pa je Križno gibanje. Z desno roko se dotaknemo levega kolena – odložimo; z levo roko se dotaknemo desnega kolena – odložimo; to ponovimo izmenjaje počasi 5-7x. Vaja je odlična za sidranje že osvojenega znanja saj ob izvajanju te vaje nujno vklaplamo obe možganski polovici preko srednjega dela možganov, ki je zadolžen za spomin.

Kakšen je po vašem mnenju najboljši pristop k igri? Pustimo otroka, da igračo spozna sam ali se vključimo, se igramo z njim in ga “naučimo” igre z npr. didaktično igračo?

Ravnamo glede na otrokovo starost. Izbiramo igrače primerne otroku in dovolimo, da sam spozna igračo. Vključimo se na njegovo povabilo. Z zanimanjem od strani opazujemo, do kje zmore sam in mu dovolimo, da se potrudi in da se po možnosti tudi zmoti, šele ko mu res ne gre mu pokažemo kako in mu potem dopustimo, da ponovno poizkusi.

Na Inštitutu za razvoj igrač dajemo posebno pozornost igračam, ki so izdelane iz naravnih, zdravju prijaznih materialov. Zato bi na tem mestu, želela vključiti pomen materialov igrač, s katerimi se igrajo otroci, saj vemo, da je kar 90 % igrač izdelanih iz različnih oblik plastike in drugih zdravju in okolju škodljivih materialov. Kakšno je vaše mnenje in vaša opažanja glede tega?

Sem pristaš naravnega, trenutno pa so nas okoliščine pripeljale, da posegamo po materialih, ki se jih zlahka opere in dezinficira.

Če še nekoliko ostanem pri okoljski problematiki. Na policah z igračami je ogromno igrač, ki so na baterije oziroma so elektronske. Vemo, da je takšna igrača kot odpadek škodljiva okolju in je njena življenjska doba praviloma krajša od igrač, ki so narejene iz kakovostnih, naravnih materialov, kar znatno prispeva k manjši količini odpadkov. Kako pa te vplivajo na razvoj možganov pri otroku? Kakšna so vaša priporočila? So lahko te škodljive za otroke v smislu razvoja možganov ali so v današnji dobi računalnikov in drugih naprav neizbežne? Kakšne igrače priporočate za dober razvoj možganov? Igrače kombinirane z elektroniko ali preprosto igračo brez dodatkov (npr. mobitel za starost 2+ z elektronskimi glasovi in premikajočimi slikami ali lesen mobitel z narisanimi številkami)?

Za odgovor na to vprašanje nisem izvedenec, se pa popolnoma strinjam z mnenjem navedenem v članku, kjer terapevt – Miha Kramli, ki je vodja ambulante, ki zdravi nekemične zasvojenosti, govori tudi o uporabi elektronskih igrač, ki so na žalost »predpriprava« otroka na pametni telefon in ostale ekrane, kar kasneje lahko vodi tudi v zasvojenost. Naslov članka je Osnovnošolec ne more biti lastnik pametnega telefona (28.9.2017): »Ne govorim o tem, da bi bilo treba otroke izolirati od vsega tega. A vedeti je treba, kako pogubna je tehnologija za domišljijo. Otrok se lahko z njo igra v omejenem obsegu. V nasprotnem primeru se lahko nekritično povsem izgubi in pot nazaj je za celo družino zelo težka.«

Impulzi elektronskih igrač so namreč za nežne otrokove možgane tako intenzivni, da mu enostavno nič več ni tako privlačno kot le ti impulzi. Ti impulzi zadušijo njegovo vedoželjnost.

Ko je govora o onesnaženosti, ne moremo mimo težav, ki jih imamo globalno gledano z odpadki. Pomemben delež k temu prispevajo tudi igrače. Zato je vsekakor na mestu razmislek, koliko igrač ponuditi otroku v različnih starostnih obdobjih. Starši želimo otrokom omogočiti čim več in jim tako ponuditi veliko igrač, vendar je pomen varovanja okolja vsekakor nujno predajati mlajšim generacijam. Kakšno je vaše mnenje, koliko igrač je dovolj?

Na to vprašanje sem delno odgovorila že v predhodnem 4. vprašanju, kjer opisujem moj način ravnanja z igračami mojih otrok iz 80ih in 90ih let, ki so sedaj očiščene, obnovljene in pospravljene v predalniku v veliko veselje vnukom.

Poleg tega sem pristaš tega, da se otrok lahko igra s predmeti, ki jih imamo v vsakdanji rabi. Škaf za perilo je lahko odličen čoln, voz ali sankaški bob. Stol pregrnjen z deko je imenitno smučišče po katerem se lahko spuščajo Lego strički. Skleda z zrnjem fižola je lahko krasen senzorni izziv. Prelivanje vode v umivalniku, umivanje punčk ali pranje avtomobilčkov pa je nepozabna izkušnja občutka vode in učenje zapiranja in odpiranja pipe. Kartonasta škatla je lahko čaroben grad, ali pa gasilska postaja. Stare škatlice od katerihkoli zdravil in kakšna brizga, povoj, svetilka in paličica od sladoleda pa pripomočki za zdravnika. Škatla za čevlje se lahko postlana spremeni v punčkino posteljico, lahko pajo porišemo in postane železniška postaja ali pa bencinski servis. Utrujena mami ali babi pa se lahko uleže na kavč, deklica na pručki pa je frizerka z vsemi krtačami in sponkami kar jih premoremo……..

Najpomembnejša »igrača« je za otroka ljubeča bližina hranitelja in ta je nenadomestljiva.

Najbolj intenziven razvoj možganov, naj bi se odvijal v prvih letih otrokovega življenja. Ali se na vas starši obračajo, ko nastane težava, ovira, in želijo otroku pomagati pri boljši koncentraciji, spominu, ali je več takšnih, ki želijo v otrokovo vsakdanje življenje vključiti urjenje možganov? Kakšna so vaša priporočila?

Name se obračajo predvsem, ko nastopijo težave. V zadnjem času je veliko dojenčkov, ki imajo težave s požiranjem ali pa so nemirni in zelo malo spijo, se ne obračajo in ne sedajo ob pravem času in imajo še druge težave v gibalnem, vedenjskem in kognitivnem razvoju.

Veliko je tudi otrok takoj po vstopu v šolo, saj v vrtcu ni bilo toliko zahtev do otroka, v šoli pa se pokažejo težave s pozornostjo, bralno napisovalne težave, disleksija, pa tudi kakšna vedenjska in čustvena motnja. Vse naštete težave pa so tesno povezane z integracijo refleksov. To pa obravnavamo z metodo MNRI®.

Kakšno pa je po vaši oceni stanje na področju Brain gym® v Sloveniji? Kaj bi se na tem področju moralo narediti?

Moja izkušnja je, da so ponekod zelo odprti za to, ponekod pa se metode branijo, češ da ni dovolj znanstveno podprta. V določenih šolah so pričeli metodo redno uporabljati pred poukom in so opazili, da učenci bistveno bolj zbrano sledijo pouku.

Brain Gym® je odlična predpriprava za učenje in idealno ga je vplesti v dnevno rutino, saj Paul Dennison pravi: »Gibanje odpira vrata v učenje!« (navesti kjigo Brain Gym and me, dr. Carla Hannaford : Smart moves).

V enem izmed vaših intervjujev sem zasledila izjavo, kjer pravite, da se otrok razvija ob svobodi gibanja. Ob tem ne morem mimo razmisleka o povezanosti svobodnega gibanja otroka, zdravega telesa in duha in zdravega okolja. Kakšen je vaš pogled na to? Ali elementi nevrodidaktike in urjenja možganov v katerem delu predvidevajo pomen čistega okolja? Ali vi vidite možnost povezovanja teh treh elementov in če, kako?

V zadnjem obdobju, verjetno zaradi razlogov, ki ste jih našteli, opazimo porast otrok s posebnimi potrebami in avtizmom. Že tudi nevrotipični otroci imajo določene deficite (viri Športni karton zadnjih dekad). Starši velikokrat vstopamo v starševsko vlogo nepripravljeni in prehitro želimo otroku dati akademsko znanje, ko otrok še zdaleč ni izuril svojega telesa za osnovne gibalne vzorce in ni umestil refleksov v prave predale. Znanje, ki ga je prezgodaj uskladiščil mu tako velikokrat ne bo koristilo, ker ga ne zna uporabiti ob pravem času na pravem mestu, ker deblo možganov ni povezano preko vej s krošnjo možganov.

Med prebiranjem vsebin o telovadbi za možgane oz. tako imenovan Brain gym® sem zasledila tudi nekatere skeptične izjave, da pri tem ne gre za znanstveno dokazane trditve in da v resnici te vaje nimajo nikakršnega učinka. Na drugi strani pa je mogoče prebrati ogromno izjav zadovoljnih uporabnikov. Kako vi odgovarjate na te pomisleke in ali ste pri delu soočeni s podobnimi očitki?

Tudi na to vprašanje sem delno odgovorila že v 13.vprašanju. Naj pa povem, da sem v teh 10ih letih doživela sicer tudi nekaj dvomov, vendar v tem času sem imela okoli 3000 strank in pri glavnini smo dosegli znatno izboljšanje. Morda bom kdaj tudi vse statistično obdelala. Je pa res, da sem že 25 let samostojna in me tovrstni pomisleki ne zamajejo. Ljudje imamo pač različne poglede na različne stvari in če komu te tehnike ne odgovarjajo, bo pač našel, kar mu bolj odgovarja.

Živimo v družbi, ki je izjemno individualizirana in stremi k vlaganju vase z namenom čim večje konkurenčnosti. Pri tem gre za fizične aktivnosti ali urjenje telesa na eni strani in urjenje možganov na drugi. Ali je lahko tega preveč? Ali pa gre res, kot trdijo nekateri pri urjenju možganov za hkratno stimulacijo in relaksacijo?

Glede na aktualna spoznanja iz področja nevroznanosti, lahko sklepamo, da v kolikor urimo možgane preko otrokove spontane igre, gibanja v naravnih neravnih terenih ter gibanja visoke intenzivnosti obenem dosegamo relaksacijo možganov in celotnega telesnega sistema, saj se ob omenjeni igri in gibanju sproščajo stresni hormoni iz živčnega sistema in aktivirajo kemični prenašalci, odgovorni za razvoj možganov, otrokovo učenje in izboljšano delovanje imunskega sistema.

Poudarila bi rada, da so fizične aktivnosti v otroškem obdobju v prvi vrsti pomembne za zdrav razvoj in delovanje možganov in šele v drugi vrsti za urjenje telesa. Urjenje možganov v sede, v strukturiranih oblikah poučevanja, za zasloni brez povezave z gibanjem pa prinaša čedalje večje upade koncentracije, težave s spanjem, probleme s čustveno regulacijo, s spominskimi sposobnostmi, porast vedenjskih odklonov in različnih učnih ter razvojnih težav. To še dodatno vpliva tudi na porast prekomerne telesne teže pri sodobnih otrocih in mladostnikih, kar pa je še dodaten zaviralni dejavnik v mozaiku razvoja.

Pri sodobnih oblikah gibanja pri otrocih in mladostnikih pa je velika dilema pri dejavnostih, športih, ki so prezgodaj tekmovalno naravnani in usmerjeni k dosežkom. Namesto, da bi se otroci in mladostniki ob tem fizično in umsko razvijali, lahko preveliki in prezgodnji pritiski še dodatno vplivajo na aktivacijo stresne osi v možganih. Posledice visoke količine stresnih hormonov pri otrocih v daljšem časovnem obdobju pa so vidne tudi preko tendence porasta medikamentozne obravnave otrok in mladostnikov.

Zato so spremembe v praksi, vezane na naravnanost k učenju v naravnih okoljih (gozdne šole in vrtci), vpeljava gibanja v učne ure in poudarek na spontani igri ter gibanju v naravnih okoljih v predšolskem obdobju ne samo dobrodošle, ampak ključne za dobrobit sedanjih in prihodnjih generacij.

Osnovnega zakona 8h dela/8h sprostitve in domačega dela/8h spanja se ne da prelisičiti. Vse ostalo pa je lahko škodljivo. Omenjenega pravila se poizkušam držati tudi sama.

Bi želeli še sami kaj dodati?

Zahvaljujem se vam za povabilo na intervju.