Intervju z Milanom in Jožico Šubic: Lesene slovenske igrače JOMI

Od leta 1970 sta razvila približno 1.200 didaktičnih igrač z različnimi variantami.

Gospod in gospa Šubic, sta v okviru blagovne znamke JOMI od leta 1970 razvila približno 1.200 didaktičnih igrač z različnimi variantami. Razvila sta igrače za: vrtce, prvo triado osnovne šole, delovno terapijo, otroke s posebnimi potrebami, delno fizioterapijo za domove starejših občanov, kjer se izvaja delovna terapija po poškodbah kot npr. po možganski kapi. V razvoj sta vključevala različne strokovnjake kot so npr. zdravniki, delovni terapevti, psihologi, specialni pedagogi, defektologi.

Nastale so sestavljanke, vstavljanke, matematični program, domine, oprema in artikli za kotičke, kocke, telovadni program, vezanke, pretikanke, razni drobni artikli (obeski za ključke itd.), spomin, slikovna tombola, natikanke, nizančki in natikančki, stojalca za natikanje, slikovne domine, sestavljive slike, lesene gibalne igrače, pribijanke, postavljanke, garderobne značke, oznake za vrata igralnic, družabne igre in spominki.

Kako se je vse skupaj začelo? Gospa Šubic je bila vzgojiteljica v vrtcu. Vsako leto je bilo potrebno označiti otrokova imena. Na papir so narisali oznako (npr. sonček, konjiček), vendar so se napisi v nekaj mesecih uničili. Godpod Šubic, ki je bil po poklicu arhitekt, v prostem času pa slikar, je ženi za v vrtec naredil lesene in polakirane garderobne značke, ki so bile obstojne daljše obdobje. Menil je, da fotografije otrok niso primerne, saj niso pripomogle k prepoznavnosti otroka. Boljši so znaki, h katerim se dodajo še morebitni napisi otrok. To so videle druge vzgojiteljice, ki so ta izdelek želele imeti. V vrtcu Prule, ki je bil kvalitetno in na novo narejen, se je odvijalo sodelovanje z vzgojiteljicami iz drugih vtrcev, tam so  se izvajali tudi strokovni izpiti. Tako sta začela tudi s prvimi igračami, ki jih je bilo iz leta v leto več.

Slike za nekatere igrače je narisala akademska slikarka Lidija Ostrc. Ostale igrače je ilustriral sam Milan Šubic v sodelovanju s sinom, industrijskim oblikovalcem Ajlanom Šubicom. Svetovalec za tržišče je bil drugi sin Vendran Šubic, informatik. Največ idej za program je prispevala vgojiteljica Jožica Šubic, ki je bila tudi dolgoletna izvajalka hospitacij, strokovnih izpitov in praktičnega programa za srednjo vzgojiteljsko šolo Ljubljana. Preden sta dala igračo na trg sta jo tudi določen čas preizkušala, včasih tudi več kot eno leto, spremljala odzive ter jo tudi po potrebi prilagajala. Igrače sta vedno razvijala v sodelovanju z ustreznimi kadri v inštitucijah kot so vrtci, zavodi in domovi za starejše. Najpogosteje je bilo sodelovanje z vzgojiteljicami v vrtcih, delovnimi terapevti, specialni pedagogi, zdravniki, psihologi, defektologi. Sodelovali so s prof. dr. Pečak, dr. Veličkovič, prof. dr.  Marjanovič Umek in prof. Lea Šuc. Preizkusna vrtca sta bila vrtec Prula in Vodmat, preizkusni dom je bil dom starejših občanov Tisje, Črni potok pri Litiji, preizkusna šola pa osnova šola Tone Čufer. Povedali so kaj potrebujejo, združili znanje in izdelali izdelek. Največ informacij in napotkov jim je posredovala specialna pedagoginja ga. Gabrijela Knific. Pri izdelavi igrač za otroke s posebnimi potrebami, je bilo potrebno paziti na npr. uporabo barv. Zato sta svoje znanje nadgrajevala s prebiranjem literature kot je npr. Dr. Anton Trstenjak: Človek in barve. Za vsako igračo sta pripravila opis igrače, navodila in drugo potrebno dokumentacijo.

Zaradi vse večje količine naročil je bilo potrebno ustanoviti podjetje. Na začetku so najprej poslovali kot enkratnik, nato popoldanski s.p., nazadnje d.o.o.. Novejše generacije si težko predstavljamo poslovanje v obdobju, ko še ni bilo telefonov, računalnikov, ko je bila uporaba avtomobilov omejena, kjer je bil material dostopen samo v določenih državah in ko je bilo širjenje poslovanja omejeno. Razvoj je šel počasi. Treba je bilo financirat novo igračo, kar je bil problem. V njihovo delo so vedno vključevali študente, ki so imeli enako plačilo kot redno zaposleni. Študentje so izvajali prakso v delavnici, nekateri so izdelovali prototipe za svoje končno delo, nekateri pa so samo pisali zaključne naloge. Obrt in podjetje sta vodila od raziskave tržišča, potreb pedagoške stroke, proizvodnje in do prodaje. Tako sta prepotovala Slovenijo po dolgem in počez.

Skupaj sta sodelovala na različnih dogodkih. V okviru Rotary cluba naj bi enemu od zavodov otrok s posebnimi potrebami podarila nekaj igrač in pripomočkov za delo. Igrače naj bi dobili vsi enake. Gospod in gospa Šubic sta opozorila, da glede na specifike otrok, potrebuje vsak igračo, ki je prilagojena glede na njihov razvoj. Dogovorili so se, da pridejo iz zavoda k njim v delavnico in povedo kaj potrebujejo. Tako so skupaj z zdravniki in uporabniki razvili 150 novih artiklov.

Gospod Šubic je bil pred osamosvojitvijo Slovenije predsednik sekcije proizvajalcev igrač na Obrtni zbornici. Bili so zelo aktivni, se skupaj predstavljali na raznih sejmih in dogodkih po bivši Jugoslaviji. Večina proizvajalcev je skupaj nastopala predvsem ob koncu leta, ko je bila prodaja igrač najbolj uspešna. Večina podjetij se je namreč poleg igrač, ukvarjala tudi z drugimi področji. Podjetja so za otroke zaposlenih kupovala igrače, posla je bilo dovolj. Zakonodaja za igrače je bila takrat enaka kot za živila. V času delovanja so želeli rešiti problem, da bi bil izdelovalec igrač sprejet kot poklic. Naredili so tudi analizo trga prodaje igrač in ugotovili, da je Hong Kong z igračami več zaslužil kot cela bivša Jugoslavija z vso industrijo skupaj.

Sodelovali so s Katedro za otroško in mladinsko psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani pri  projektu “Dobra igrača” v okviru katerega so prejeli tudi priznanje za določene izdelke. Dobra igrača je bila oznaka in bila oproščena prometnega davka. Z vstopom v Evropo, je bilo to ukinjeno in s tem se je tudi projekt počasi zaključil. Njihovi izdelki so bili nagrajeni tudi z nazivom Zlata zibka. Ga. Jožica Šubic je takrat sprožila postopek za pridobivanje, ovrednotenje in potrditev pedagoške inovacije, kar še vedno ni sprovedeno v prakso po tolikih letih, praktično po 30 letih.

Po osamosvojitvi so izgubili južne trge. Za izvoz bi bilo potrebno pripraviti večje število kosov, kot npr.  50.000 kosov, kar pa z njihove strani ni bilo mogoče. Cena izdelkov naj bi bila taka, da bi zastonj delali in še material bi morali plačati za to. Bili so tipična delovna skupnost prilagojena za socialistične čase, kjer so delali majhne količine, prilagojenim trenutnim potrebam. Za izvoz niso imeli pogojev.

Gospod in gospa Šubic, sta svoje znanje združila in svoje življenje posvetila izdelovanju igrač, v katero sta vključila tudi svoj sinova. Predana sta bila svojemu delu, ki sta ga opravljala s srcem, kar se pri pogovoru še sedaj čuti. Njune igrače so razveseljevale in pomagale pri razvoju tisoče otrok. Sedaj, ko sta v pokoju, si želita, da bi bilo tako tudi naprej, zato upata, da bi njuno delo nekdo prevzel naprej, ali po posameznih artiklih ali kot celoten program, vendar v duhu moderne tehnologije z upoštevanjem novih pogojev proizvodnje in tržišča.

Kontakt: https://www.facebook.com/jomi.igrace/.