Pogovor s strokovnjaki
Intervju z Ino Sulič: Igrače slepih in slabovidnih
Okt
Ste magistrica inkluzivne pedagogike in zgodnjega učenja ter delate kot učiteljica na osnovni šoli Pier Paolo Vergerio il Vecchio v Kopru. Z razstavo »S prsti do znanja« ste pomagali otrokom s posebnimi potrebami ter slepoto in slabovidnost približali tudi drugim. Z mentorico dr. Aksinjo Kermauner s Pedagoške fakultete v Kopru, sodelavci in prostovoljci ste pripravili zanimive, didaktične igrače za otroke z okvaro vida. Vaše strokovno znanje in izkušnje nam lahko vsekakor odprejo pogled in razširijo razumevanje o igračah za slepe in slabovidne otroke.
Otroci se preko igre učijo, spoznavajo sebe, druge in svet okoli sebe. S kakšnimi igrami svoje potenciale razvijajo slepi in slabovidni? Lahko na kratko opišete kakšno tipično igro za predšolske otroke?
Igra je najpomembnejša za vsakega otroka. Glede nato, da slepi in slabovidni otroci uporabljajo in zelo dobro izurijo ostale čute, k temu pripomorejo primerne in prilagojene igrače. Take igrače se imenujejo tipne igrače. Če na kratko opišem tipanke, katere so vsem otrokom zelo priljubljene, besedilo je na levi strani (uporablja se večji font ter pisavo npr. Arial), ilustracija pa na desni strani. Ilustracije naj ne bodo preveč dodelane, kajti to je lahko zelo moteče za slepega ali slabovidnega otroka. Veliki kontrasti (črna podlaga, rumen motiv) so primerni tudi za slabovidne otroke. Skuša se prikazati stvari, kot so v realnosti (uporablja se čim bolj podobne materiale realnemu, npr: deblo drevesa, uporabimo dejansko les ali kose debla). Teksta naj ne bo veliko, samo najbolj pomembne informacije. Take tipanke so primerne tudi za otroke z učnimi težavami ter motnjami v duševnem razvoju.
Kaj pa igrače? Kateri so elementi, ki jih mora imeti igrača za otroke z okvaro vida? Katere materiale uporabljate?
Izdelali smo veliko igrač, okoli 150. Razumeti je treba, da te igrače so tipne igrače in se s časom tudi uničijo. Skušamo uporabljati trpežne materiale ter varne za otroka. Veliko materiala je bilo recikliranega, izdelali smo tudi veliko igrač iz lesa.
Za projekt »S prsti do znanja« ste se med drugim odločili tudi zato, ker ste kot učiteljica spoznali, da je za slepe in slabovidne otroke premalo pripomočkov. Kakšna je rešitev, da bi bilo teh pripomočkov več?
Res je, didaktičnih pripomočkov je vedno premalo. Ker mi svet slepih in slabovidnih ni tuj, sem se odločila, da bi aktivirala tudi moje sodelavke in sodelavce ter pripornike pri izdelavi igrač. Profesorica Aksinja, me je zelo navdušila ter približala ta svet. Za izpit je moral vsak študent izdelati prilagojeno igračo ali didaktični pripomoček. To je zelo zanimiva ter optimalna rešitev.
Pri izdelavi, prodaji in uporabi igrač so pomembni varnostni standardi. Ali gre pri igračah za slepe in slabovidne za kakšne določene standarde, ki jim mora igrača ustrezati?
Pri izdelavi tipnih igrač je potrebno biti pozorni na veliko stvari: material mora biti varen, ne sme biti preveč grob, prijazen na dotik, ne sme biti ostrih robov, paziti je treba tudi na format ter velikost igrače (upoštevati je treba velikost rokice otroka).
Pri pregledu projekta »S prsti do znanja« je videti, da je rdeča nit vsekakor vključevanje na različnih stopnjah. Na eni strani izdelava pripomočkov za vključevanje slepih in slabovidnih v izobraževalnem sistemu, na drugi strani so pri izdelavi pomagali zaporniki, kjer gre za način ponovnega vključevanja v družbo. Kako ste se odločili za vključevanje pripornikov v projekt?
Moje mnenje je, da je inkluzija vrednota. Moj projekt je prostovoljni projekt. Namen projekta je približati vsem svet slepih in ozavestiti širšo javnost o tej problematiki, nenazadnje pa nasmehe otrok na obrazih. Ko sem zasnovala idejo za projekt se mi je pojavila zamisel, da bi vključila v to izdelavo tudi pripornike. Mislim, da to lahko doprinese veliko na osebni ravni njim kot vsem nam ter razveseli veliko otrok, ki te igrače potrebujejo.
Kakšni so bili odzivi slepih in slabovidnih na izdelane igrače?
Septembra letos smo imeli razstavo k knjižnici Minke Skaberne v Ljubljani. Na otvoritev so prišli tudi otroci iz Centra Iris, kateri so in še bodo dobili igrače. Neopisljivo je bilo veselje otrok in zanimanje za igrače.
Imeli ste že več razstav na to temo. Doslej je nastalo več kot 130 tipnih in tipno slušnih igrač iz blaga in lesa. Trenutno poteka Razstava tipnih igrač v Knjižnici slepih in slabovidnih Minka Skaberne, Kotnikova 32, od 7. septembra do 31. oktobra 2020 v Ljubljani. Ali igrače prodate ali podarite? Kako oz. kje se lahko vaše igrače kupijo? Ali mogoče vidite prodajo teh igrač kot tržno nišo za prodajo v druge države?
Kot sem že povedala je projekt prostovoljen. Igrače ter didaktični pripomočki bodo v celoti podarjeni centru Iris v Ljubljani. Veliko večino igrač smo že podarili 1. oktobra letos. Igrače, ki smo jih izdelali, so unikati in se jih ne da kupiti. Zanimivo bi pa bilo, če bi bilo zanimanje za naše igrače tudi v drugih državah.
Razstava »S prsti do znanja« je prejela številne pozitivne odzive. Kje vidite nadaljevanje oziroma potenciale za nadaljnje delovanje na tem področju? Kaj je tisto, kar mora slediti, da otrokom z okvaro vida omogočimo čim lažje inučinkovito vključevanje na različnih ravneh?
Inkluzija predšolskih in šolskih otrok bi morala biti del vzgojno – izobraževalnega procesa v vseh inštitucijah. Didaktični pristopi, pa po mojem mnenju, prilagojeni slehernemu posamezniku. Otroka, učenca moramo upoštevati v vsej njegovi različnosti ter mu olajšati pot do čim boljšega učnega dosežka. Pomembno je prepoznati, da so posebnosti vrednote in različnosti osnova za rast in zrelost.
Menim, da taki projekti in taki izdelki, lahko pomagajo naši družbi pri ozaveščanju te problematike. Potrebno bi bilo osveščati tako širšo javnost kot strokovne delavce v šolah in vrtcih, o inkluziji več govoriti, spodbujati ter sprejemati drugačnost in tako približati ta svet okolju.
Posameznika je potrebno sprejeti in mu prilagoditi okolje, da se bo v tem počutil varen in predvsem sprejet. Drugačnost je darilo za vsakega.
Vzajemno prilagajanje in razumevanje je bistveno za sobivanje. Kakšno je vaše mnenje o razumevanju slepote laične širše družbe? Je slepota še vedno dojeta kot tabu?
Moje mnenje je, da bi se morala naša družba bolj odpreti in postati vse bolj inkluzivna. Še vedno, na žalost, so prisotni predsodki in neznanje. Največji primankljaj je viden pri neznanju pedagoškega kadra (delo z otroki s posebnimi potrebami) na tem področju. Inkluzija bi morala biti za vsakega vrednota ne pa predsodek.
Bi želeli še sami kaj dodati?
Rada se bi zahvalila ga. Aksinji, za vse nasvete ter sodelovanje pri projektu, moji ravnateljici Heleni Maglici, katera je podprla projekt in tudi delno financirala, vsem mojim sodelavkam in sodelavcem ter pripornikom in društvu slepih in slabovidnih Koper.
Rada bi povedala, da bodo igrače razstavljene decmbra v Šoštanju, 6.1.2021 v Grosuplju, 4.2.2021 v Novem Mestu ter septembra 2021 v Celju.
Projekt se seveda nadaljuje tudi letos. Koordinatorka ter avtorica projekta sem jaz, partnerji v projektu pa so knjižnica Srečko Vilhar, Pedagoška fakulteta Koper, osnovna šola Pier Paolo Vergerio il Vecchio, Zavod za prestajanje kazni Koper ter Društvo slepih in slabovidnih Koper.
Kontakt:
Ina Sulič