Intervju z Alenko Žumbar Klopčič: Okoljska problematika in igrače

Ste direktorica in urednica Energetike.NET. Gre za medijsko-založniško hišo, ki poleg spletnega portala Energetika.NET in istoimenske revije, pod svojo streho združuje tudi založniški program z ekoknjigami za najmlajše v ospredju (https://www.energetika.net/en-zalozba/eko-knjiga). Ste tudi pobudnica nastanka Zavoda Modri svet za mlade, ki pomaga mladim pri njihovem kariernem razvoju. Vaš zadnji dobrodelni projekt pa je ustanovitev Srečne hiše za otroke v domači občini, kjer pomagate otrokom iz socialno ogroženih in rejniških družin pri njihovem družbenem napredku (www.srecnahisa.si).

V okviru založniškega programa izdajate revijo Energetika.NET, knjige za otroke in poslovno energetske knjige. Gre pretežno za ekološko in energetsko obarvane publikacije. Če se osredotočimo na otroke in mladino, kaj je namen vsebine oziroma kaj želite otrokom sporočiti? Kaj je vaše osnovno vodilo, ko pišete knjige?

Zadnji dve otroški slikanici sem napisala in izdala maja 2016, ko sem sklenila tudi, da s tem zaključujem pisateljski del svojega življenja. Glede na to, da gre za slikanici o brezdomnem mucku (Mišek in gospa Mara) in o psičkih, ki so tudi našli oz. še iščejo svoj dom (Vigo išče dom 2), je moje sporočilo pravzaprav enako kot je bilo v moji sploh prvi otroški slikanici (Vigo išče dom), in sicer je to, da moramo biti še veliko bolj odgovorni, ko gre za ravnanje z živalmi in sobivanje z njimi. Ko bomo uspeli to izboljšati, tudi ne bodo več potrebna zavetišča za živali.

No, vse vmes – med slikanico Vigo išče dom in Vigo išče dom 2 – pa je nastalo še kup drugih zgodb, ki pa nosijo okoljsko sporočilnost; v njih obravnavam probleme od krčenja gozdov (Drugačna zgodba o hrastu), taljenja ledenikov (Pi – zadnji polarni medvedek in Ekodetektivi v Himalaji), dviga morske gladine (Boe z otokov) do smetenja gozdov (Smetko sredi gozda), predstavljam zrak, zemljo, vodo in ogenj ne le kot naravne elemente, ampak tudi kot energente(Eko pravljica), prikazujem, kako je mogoče bivati sonaravno – kot to počne denimo sokol (Sokol Falko in učiteljica) ali pa kot želita živeti netopirja, ki jima škoduje umetna svetloba (Netopirja in raziskovalka) -, se posvečam tudi čudovitim živalim, kot so ris (Ris Links in varuh narave), volk (Volk Slavc in njegova družina) in medved (Vegetarijanski medvedek Bruno) pa tudi izpostavljam, kako pomembne živali so čebele (Čebelji ples), deževniki (Zaljubljeni deževnik Martin) in bobri (Bober Kasti in žabica Silva).

Delo v energetiki pa me je privedlo tudi do tega, da sem se ‘po otroško’ lotila tudi obravnave povsem energetskih tem, in sicer z zbirko slikanic o Hišku, tako da so nastali Hišek in Sonček, Hišek in Elektromobil, Hišek in Veter, Hišek in Zrak, Hišek in Zemlja, Hišek in Rečica, Hišek in Brihta ter Hišek in Energija, pa tudi Hiškova pobarvanka, ki si jo je mogoče brezplačno prenesti, ter računalniška igrica (www.igrica-hisek.si). Moj namen pri tem je bil otrokom približati različne vidike rabe in možnosti proizvodnje energije na način, da smo tudi čim bolj okoljsko odgovorni. K temu zelo konkretno stremi tudi računalniška igrica Modri otroci (www.modri-otroci.si), ki je sicer dobila tudi svojo pobarvanko.

Moje vodilo je bilo vseskozi okoljska odgovornost in s tem povezano spoštovanje planeta. Vsak od nas bi se namreč moral zavedati, kako močan je njegov planetarni odtis, po drugi strani pa tudi družbena aktivacija, s katero lahko vpliva na ta odtis.

Koliko otroških in mladinskih knjig ste že izdali in katero bi najbolj izpostavili? Kje si jih je možno ogledati in kupiti?

Napisala sem natanko 48 knjig, od tega torej pretežno otroških slikanic, sicer pa tudi tri reportažne knjige in mladinski roman (Pisma dveh deklet – Ema in Samira). Nekaj knjig je izšlo tudi v angleščini, vse – z izjemo deževnika Martina, ki je bil prodan praktično takoj po izdaji, pa je mogoče videti na spletni povezavi www.energetika.net/en-zalozba/eko-knjiga. Veliko knjig je tudi že pošlo, najbolj pa me veseli, da je bil velik del prihodkov od njihove prodaje (pa tudi same knjige) namenjen za različne donacije več humanitarnim organizacijam in zavetiščem za živali. To je bilo mogoče le zaradi mecenov, ki so mi pomagali podpreti domala vse izdaje – le redke knjigice niso dobile svojega mecena oz. finančne podpore ob izdaji -, s tem pa sem resnično dosegla svoj pisateljski namen: to je ne le podati neko trajnostno sporočilo, ampak tudi udejanjiti ga.

Je lahko otroška književnost na temo okoljskih problematik, po vašem mnenju učinkovit način za vzgajanje okoljsko odgovornejše generacije?

Glede na moje bralstvo bi rekla da, smo si pa ljudje zelo različni in verjetno niti ne poseže vsak po knjigi, tako da je tako kot pri vsaki drugi stvari najbrž potrebnih več različnih pristopov za dosego nekega cilja pri širši populaciji.

Ali v reviji Eko knjiga prav tako najdemo ekološko vsebino, ki je namenjena otrokom?

Revijo Eko knjiga smo nehali izdajati že pred leti, saj se žal finančno ni pokrila. Naš namen je bil z revijo, ki je bila brezplačno na voljo v knjižnicah in na spletu, širši publiki še približati okoljske teme in same knjige, saj smo v Eko knjigi objavljali opise zahtevnejših knjig o okoljski problematiki. Kot rečeno, se projekt finančno ni pokril in smo ga morali ukiniti.

Ali menite, da je na področju ozaveščanja otrok o okoljski problematiki pri nas dovolj narejeno? Ali bi bilo potrebno več obveščanja na tem področju? Ali poznate kakšne primere dobre prakse?

Težko vprašanje. Če pogledamo malo širše, lahko ugotovimo, da je stanje v državah južno od nas slabše, ponekod po Evropi pa tudi boljše. Če gledamo področje ločevanja odpadkov, smo v Sloveniji po mojem mnenju veliko naprednejši od denimo Rusije, kjer sem se ravno pred kratkim (v Sankt Peterburgu) mudila na medijskem seminarju, posvečenem toksičnim odpadkom. Če pogledamo rabo energije v stavbah, lahko ugotovimo, da imamo še ogromno potenciala za izboljšanje, sploh ko gre za stare stavbe. In če samo laično pogledamo našo mobilnost, lahko zelo hitro vidimo, da večina avtomobilov na naših cestah prevaža le enega potnika.

Otroci so sicer naša prihodnost, ampak prav zato potrebujejo tudi čim boljše zglede. Po drugi strani tudi ni v redu, če otrokom razlagamo nekaj, sami pa ravnamo drugače. Sama imam, denimo, dilemo, ko gre za potovanja, saj zelo rada pogledam onkraj naših meja, a s tem sem tudi avtomatsko neodgovorna do okolja, saj mobilnost, kot jo poznamo danes – sploh z letalskim prometom -, povzroča tudi emisije toplogrednih plinov. Tako sem se tudi precej omejila s turističnimi in tudi poslovnimi potmi in načini prevoza, da so ti čim manj okoljsko pereči. Morda bi bil to lahko primer iz prakse, ki pa žal še ni čisto brezogljičen.

Koliko je za nas pomembno upoštevanje zakonodaje oziroma priporočil na področju zmanjševanja onesnaževanja okolja oz. okoljske problematike? Kje lahko to zakonodajo in priporočila spremljamo? Kaj je pomembno za kupca in kaj za proizvajalca?

Sicer nisem noben strokovnjak za okoljsko zakonodajo, bi pa čisto kot državljanka rekla, da smo v Sloveniji po mojem v splošnem kar dobro seznanjeni z aktualnostmi, saj nas k temu usmerjajo že čisto kot potrošnike. Eden zadnjih primerov so denimo plastične vrečke, ki jih v trgovinah ne dobimo več ali pa vsaj ne brezplačno. Potem so tu še čisto potrošniški trendi, ki poudarjajo zeleno, eko, bio, organsko, trajnostno. Morda nam gredo celo nekoliko na živce, ampak na koncu pa imamo vendarle tudi zaradi njih možnost izbrati bolj ‘odgovorno potrošništvo’.

To me spomni tudi na ugotovitev iz leta 2013, ko sem bila na poletni šoli raziskovalnega novinarstva na bostonski univerzi. S ‘sošolko’ iz Finske sva bili skorajda edini, ki sva si v menzi na univerzitetnem kampusu točili navadno vodo, medtem ko so ostali – tako najini sošolci iz preostalih delov ZDA, kot sami študenti tamkajšnje univerze – posegali po sladkih napitkih vseh možnih barv. Hočem reči, da nas to, od koder prihajamo, še kako definira kot prebivalce sveta.

Plastika predstavlja velik okoljski problem. »Vsako leto je več kot 6,4 milijona ton nenadzorovano pristane v okolju, v veliki meri tudi v morjih. Njeni delci in snovi vdirajo tudi v živalska in naša telesa. Plastični odpadki namreč predstavljajo velik problem, ki se ga pogosto premalo zavedamo.« (Neža Mrevlje, 2016). Kaj vi menite o tem?

To je nemogoče komentirati, bi nas pa moralo vsekakor voditi v ukrepanje, pa čeprav lahko tudi to zveni klišejsko. A dejstvo je, da ima vsak od nas moč, da lahko zmanjša lastno porabo plastike. Z zmanjšanjem povpraševanja pa imamo vpliv na celotno verigo, vse do proizvodnje.

Pri tem sem se spomnila na nedavni primer najlepšega in najtežjega polmaratona pri nas (NAJ-NAJ 21), katerega organizator se je odločil, da na postajah z vodo in krepčali ne bo ponujal več plastičnih kozarčkov, tekači pa smo morali prinesti s seboj bidončke oz. stekleničke, v katere so nam prostovoljci natakali vodo iz vrčev. To je zgleden primer dobre prakse!

Večina igrač je izdelanih iz plastike, kjer je proizvodnja na Kitajskem. Več kot 80 odstotkov igrač v EU-ju prihaja iz Kitajske. Zaradi nepravilnosti vsako leto umaknejo kar nekaj igrač iz prodajnih polic. Kakšen je vaš pogled na onesnaževanje okolja z igračami? Kako vi povezujete problematiko okolja in igrače? Kaj menite o tej vsebini?

Tudi tu noben komentar ni dovolj na mestu. Če se obregnemo še ob to, da otroci v t.i. razvitem svetu brcajo žoge, ki jih šivajo njihovi sovrstniki ali celo mlajši otroci v manj razvitem svetu, bi se lahko razmišljujoči kar takoj odrekli ‘ureditvi sveta’, kot jo poznamo. Četudi se lahko ob teh dejstvih, ki se zdijo zelo globalne narave, počutimo povsem nemočne, pa to spet ni čisto tako, saj imamo le mi – vsak posameznik med dami! – moč odločanja kot potrošniki. Bomo sosedovi deklici za rojstni dan kupili uvoženo punčko s police velikega trgovca ali punčko iz blaga, ki jo je sešila domača ustvarjalka? Bomo prijateljičinemu sinku za Božička prinesli plastično igračo vprašljivega porekla ali družabno igro iz bližnje knjigarne?

V Inštitutu za razvoj igrač pripravljamo Program zmanjševanja onesnaževanja na področju igrač, katerega namen je na eni strani ozaveščati o problemu onesnaževanja z igračami in predstaviti podatke, ki pričajo o nujnosti reševanja tega problema, na drugi strani pa predstaviti in oblikovati ukrepe za delovanje na tem področju. Ali menite, da je tovrstna vsebina dobrodošla oziroma potrebna? Kaj bi morali v tem programu še posebej poudariti, da bi dosegli boljši učinek ozaveščanja javnosti?

Vsekakor in lahko vam le čestitam. Po moji izkušnji iz Srečne hiše, kjer smo pred štirimi leti, ko smo hišo odprli, poleg notranje hiške, v kateri otroci rišejo, najmlajšim ponudili tudi za pol prostora igrač, a čez čas ugotovili, da otroci bolj kot ’tiste naše igrače’ potrebujejo prostor, bi rekla, da je prav to tisto, kar otroci potrebujejo za zdravo otroštvo – dovolj prostora za igro in tekanje. Pa našo pozornost – v primeru Srečne hiše je to pozornost naših animatork – in s tem zavedanje, da si tudi odrasli vzamemo kakovosten čas zanje in za igro z njimi, ne pa da jih potisnemo pred televizijski ali računalniški zaslon ali jim damo v roke mobilnik, medtem ko sami ne moremo odložiti naših pametnih telefonov.

Menim, da bi moralo biti sporočilo odraslih otrokom predvsem: »Mar nam je!«. Mar nam je, kako se igrate in kako odraščate. Mar nam je, kakšni ljudje boste in kakšna bo vaša prihodnost. Mar nam je, kakšen bo naš planet in kako bodo na njem bivali vaši otroci.

Kaj menite o recikliranju? Ali bi bile potrebne izboljšave na tem področju?

Zavedam se, da so tudi na tem področju zelo različna mnenja in ker se sama nisem nikdar strokovno podajala v raziskovanje stanja na tem področju, res težko pametno odgovorim. Čisto laično pa lahko rečem, da mi je zelo všeč, ko vidim, kako znanka izdeluje čudovite izdelke iz glinenih razbitin in tudi z največjim veseljem se pokrijem z mojo pisano, ročno kvačkano, odejo iz ostankov volne.

No, s področja energetike pa lahko omenim primer rabe odpadne toplote iz jeklarne SIJ Metala Ravne za ogrevanje mesta Ravne na Koroškem, ki je prvi projekt tako velikega obsega pri nas. Morda to ne spada ravno pod ‘recikliranje’, je pa zagotovo to eden od korakov na poti do nizkoogljične družbe.

V Sloveniji se večinoma izdelujejo izdelki narejeni iz materialov, ki so neškodljivi za okolje, ljudi in živali ter jih je možno reciklirati? Uporablja se večinoma les. Ali imate kakšno sporočilo za proizvajalce igrač v Sloveniji?

Ker nimam otrok, se niti ne čutim najbolj kompetentne za to vprašanje, bi pa vsekakor pozdravila rabo domačega lesa za proizvodnjo igrač. Tudi v Srečni hiši je bil les vedno prva izbira za vsa naša igrala in tudi okrasitev; na delu stene imamo namreč leseno ploščo z ilustracijami otrok različnih ras, ki jih je krasno upodobila ilustratorka Nina Meglič, po hodniku do Srečne hiše pa obiskovalce popeljejo ilustracije na lesu, katerih avtorici sta poleg Nine še Marta Bartolj in Ajda Erznožnik.

To je morda tudi moje sporočilo: čim več vključevanja domačih ustvarjalcev in rokodelcev, na katere smo lahko v Sloveniji res ponosni. Poglejmo samo ustvarjalne kraje, kot je Ribnica, različne vrste rokodelstva in ustvarjanja pa najdemo po celi deželi!

Če povzamemo vse naloge, ki jih opravljate, ali lahko ocenite, da so vaše aktivnosti pripomogle k boljšemu ozaveščanju otrok in mladine na področju okoljske problematike? Ali bi bilo potrebno izvesti še več različnih aktivnosti? Če da, katere? Ali pripravljate kaj novega na tem področju?

Upam, da je tudi moje delo prispevalo kakšno kapljo v morju okoljskega ozaveščanja, seveda. Pa ne gre le za najmlajše, ozaveščati je treba vse starostne skupine. Sedaj sem se spomnila na res posrečenega dečka, ki se je na enem mojih obiskov v eni od šol, kamor so me povabili kot pisateljico ekoknjig, prav razgovoril in skorajda razburil, ko je pripovedoval, kako sta šla z mamico na sprehod v gozd pa sta naletela na večjo smet in kako je on hitel pobirati to smet, ob tem pa se je hudil na odrasle, kako morejo tako svinjati naravo. Takrat sem pomislila, kako odlični učitelji so lahko tudi otroci odraslim. In mi je seveda zmanjkalo besed – tudi za nadaljnje pisanje.

Kakšna prihodnost nas čaka na področju okoljske problematike? Ali obstaja možnost izboljšanja situacije? Kje vi vidite rešitev?

Glede na to, da je ljudi na tem planetu vse več, bi rekla, da je ključno, da gojimo najvišjo možno raven okoljske ozaveščenosti, saj nam bo le to omogočilo, da bomo kot človeška vrsta še nekaj časa tudi obstali. Tudi življenje, kot ga poznamo danes – z vso ponudbo in udobjem -, nam nikakor ne bi smelo biti samoumevno in bi absolutno morali ukrotiti svoje apetite.

Ja, res se človek dostikrat lahko počuti nemočnega; sama sem se počutila tako v mestih, kot so New York, Chicago, Boston, kjer so luči v prostorih prižgane tudi v povsem sončnem dnevu, klime pa so nastavljene na temperaturo, pri kateri se človeka loti prehlad, pa vseeno – ko sem bila v stiku s tamkajšnjimi ljudmi, sem to vselej izpostavila kot problem. Ne rečem, da so zato takoj hiteli ugašati luči in ponastavljati klimatske naprave, ampak vsaj spregovorila sem. Morda bo spregovoril še kdo pa za njim še kdo, nekdo tretji bo imel moč tudi zares ugasniti te naprave, in situacija bo boljša kot dan prej. Samo ne ostanimo tiho in nedejavni!

Ali bi želeli izpostaviti še kaj posebnega?

Dodala bi samo še, da sama skrbi za lepšo prihodnost ne vidim le v boljši skrbi za okolje, ampak tudi v gojenju karseda dobrih medsebojnih odnosov pa seveda tudi v skrbi za živali. Pa ne mislim le na to, da smo odgovorni lastniki domačih ljubljenčkov, ampak da imamo odgovornost do živali tudi kot jedci. Čeprav lahko to komu zveni kruto, pa menim, da je na človeku tudi odgovornost, da se vpraša, kako je nek kos mesa prišel na njegov krožnik. Je bitje, ki je nekdaj hodilo po tem svetu prav tako kot hodimo mi, njegovi jedci, hudo trpelo na poti do klavnice? Je bila njegova pot mučna in naporna? Kak je bil njegov dejanski konec?

Sama sem postala vegetarijanka pred skoraj 15 leti, ko sem se v enem od supermarketov namenila kupiti šunko za prihajajoče velikonočne praznike. No, ko sem videla, da je bilo v plastiko zapakiranih kosov tega mesa toliko, da so padali iz hladilnika, me je prešinilo, kakšna manična proizvodnja je to morala biti in kakšna manična ponudba, ki seveda streže maničnemu povpraševanju, stoji za tem. Od takrat tudi ne obiskujem več supermarketov in danes kupujem živila v lokalni trgovinici, ob sobotah pa domače pridelke, vključno z jajci pašnih kokošk, na naši mali tržnici v Lukovici pri Domžalah.

Alenka Žumbar Klopčič

Direktorica in urednica Energetike.NET

E: alenka.zumbar@energetika.net