Intervju s Tino Rehberger: Avtizem in igrače

Tina Rehberger je po poklicu univ. dipl. psihologinja z opravljenim strokovnim izpitom iz zdravstva. Svoje znanje s področja razvojne psihologije in otroške igre nadgrajuje v procesu doktorskega študija na Oddelku za psihologijo FF Univerze v Ljubljani, bogate izkušnje s področja diagnosticiranja in obravnave otrok z avtizmom pa pridobiva doma in v tujini.

Kaj je avtizem? Kje si lahko preberemo več o tem?

Avtizem je še pred nekaj desetletji veljal za medicinsko redkost, danes pa predstavlja najhitreje naraščajočo razvojno-nevrološko motnjo, ki prizadene približno 1 % populacije. Dotakne se praktično vseh razvojnih področij in se kaže kot spekter raznolikih simptomov s poudarkom na socialno-komunikacijskih primanjkljajih in omejenem, ponavljajočem vzorcu vedenj in interesov. Bralcu, ki ne išče strokovnih razlag, temveč bi želel pridobiti boljši uvid v svet avtizma, priporočam knjige, kot so Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa, Projekt Rosie in Projekt otrok, Naš Ambrož in Naš Ambrož je zdaj odrasel, Kako je biti jaz? Knjiga o fantu z Aspergerjevim sindromom…

Ali otroci z avtizmom hodijo v poseben vrtec ali šolo, ki je prilagojen za otroke s posebnimi potrebami?

Otroke z avtizmom lahko najdemo v vseh vzgojno-izobraževalnih programih, tako rednih kot prilagojenih, pri čemer je odločilnega pomena raven njihovih intelektualnih sposobnosti in prilagoditvenih spretnosti. Najbolj učinkovito je, če je odločitev osnovana na tesnem sodelovanju med starši in strokovnimi delavci, ki skupaj poiščejo program, v okviru katerega bo lahko otrok učinkovito razvijal svoje potenciale.

Otroci se učijo predvsem preko igre. Katere so veščine, znanja in spretnosti, ki so še posebej pomembne pri razvoju in rasti otroka z avtizmom?

Ključno se mi zdi, da v predšolskem obdobju, torej v okviru zgodnje obravnave, učenje poteka v kontekstu igre s poudarkom na specifičnih strategijah poučevanja, ki so prilagojene otrokom z avtizmom. Spretnosti in veščine, ki jih poučujemo, so odvisne od otrokove starosti in njegovega prevladujočega funkcioniranja. Obravnava otroka najprej poteka individualno, kasneje tudi v manjši skupini sovrstnikov. Običajno na začetku temelji na senzomotoričnem raziskovanju in funkcijski igri ter nato postopoma, skladno z otrokovim razvojem, subtilno prehaja v zahtevnejše oblike igre.

Strokovnjaki različnih strok, se ukvarjajo z razvojem igrač in igranja, ki so primerni za otroke. Lahko govorimo o igrači ali pa načinu igranja, ki bi ga morali biti še posebej deležni otroci z avtizmom?

Predvsem je pomembno, da si starši vsakodnevno vzamejo čas za otroka in se z njim preprosto – igrajo, seveda pa so ob tem dragocene usmeritve strokovnih delavcev, ki lahko s svojim usmerjenim znanjem obstoječe načine igre obogatijo in nadgradijo. Sama nerada presojam o specifičnih didaktičnih igračah, vsekakor pa visoko strukturirane igrače, ki dandanes polnijo trgovine, in so oblikovane tako, da jih otrok uporablja na zelo specifičen in vnaprej določen način, pogosto omejujejo igralno aktivnost in ustvarjalnost.

Kaj menite o rabi igrač, namenjene v terapevtske namene? Kaj je potrebno upoštevati pri izdelavi igrač? Ali vidite možnosti sodelovanja s slovenskimi proizvajalci igrač?

Kadar delamo z otroki, terapevtsko ali kako drugače, je raba igrač praktično neizbežna. Skozi igro se otrok uči lažje in bolj celovito, pri čemer terapevtske materiale večinoma izbiramo med »običajnimi igračami« in jih v interakciji z otrokom prilagajamo, da služijo usvajanju specifičnih terapevtskih ciljev. Pri izdelavi je ključno upoštevati, da je igrača varna, najboljši proizvodi pa so običajno plod sodelovanja strokovnjakov različnih strok, tudi razvojne psihologije in pedagogike.

Kaj bi bilo po vašem mnenju na področju igrač, igranja in otrok z avtizmom nujno narediti? Kje vidite pomanjkljivosti v zvezi s tem?

Ključnega pomena je zavedanje, da se večji del kompleksnih razvojnih procesov odvija v različnih oblikah igre in da se v otrokovi igri odraža njegov celostni razvoj. Zdi se, da v današnji družbi, ki hrepeni in hlepi po storilnostni naravnanosti, dosežkih in merljivih rezultatih, zanemarjamo psihologijo otroške igre in pomen igre boleče podcenjujemo – tako pri razvojno normativnih otrocih kot pri otrocih z avtizmom. Zaupam Einsteinu, ki je rekel, da ne šteje vse, kar je mogoče prešteti in da ni mogoče prešteti vsega, kar šteje.

Tina Rehberger, univ. dipl. psih.
E-pošta: moja.psihologinja@hotmail.com

FB: Moja psihologinja, Tina Rehberger s.p.