Intervju: dr. Mohor Demšar "Prednosti lesenih igrač"

Poznamo vas kot zbiratelja in poznavalca igrač, ste pa tudi diplomirani inženir elektrotehnike in učitelj na Waldorfski šoli. Na vaši spletni strani se lahko z vami dogovorimo o možnih predavanjih, delavnicah o izdelavi igrač ali pa postavitvi razstav.

Od kdaj vas zanimajo igrače oziroma, od kdaj ste zbiratelj igrač in kakšne igrače zbirate?

Prve igrače sem izdelal kot študent, bile so igrive in lesene, kar ni čudno, saj je bil moj oče mizar in sem zrasel z lesom in obdan z gozdovi po katerih sem prebil velik del svoje mladosti ob nabiranju gob, malin, borovnic. Narava otroku in mladostniku nudi krasen prostor za igro, posebej, če je tam primerno velik potok, da lahko postavljaš mlinčke, delaš jezove, vse to, kar danes z veseljem počnejo moji učenci – šola, kjer učim, je namreč zelo blizu gozda.

Kot študent sem na Bledu kot udeleženec Idriart festivala videl preprosto leseno igračo, raco, ki si jo vodil na kolesih in je opletala z gumijastimi nogami. Lastnik te igrače, nemara prodajalec mi je znal zelo dobro razložiti, zakaj je igrača taka kot je, torej ne povsem dodelana, da daje prostor otroški domišljiji. Tako me je prevzelo, da sem hotel o igračah izvedeti več, zato sem poklical tudi na društvo Kortina in njena takratna vodja mi je dejansko priskrbela krasno knjigo z zapisi predavanj dr. Rudolfa Steinerja na temo pedagogike in igrač z nekaj zelo zgovornimi ilustracijami. Takrat me je zanimanje za kakovostne igrače pripeljalo do vključitve v izobraževanje za waldorfske učitelje, ki sem ga uspešno končal. Igrače so me nekako pripeljale do poklica, ki mi je mnogo bolj pisan na kožo kot elektrotehnika. Po skoraj dveh desetletjih poučevanja pa je prišel čas, da sem se igračam oddolžil ter jih začel zbirati. Praviloma gre za lesene igrače stare od nekaj desetletij do dvesto let. Zelo me zanima pedagoška vrednost igrače, a ravno tako se mi zdi pomembno pokazati dobre primere slabih igrač, ki to marsikomu niso na prvi pogled. Stara modrost je, da je potrebno poznati tudi stran poti, a ne da bi po njih hodil, ampak, da bi se jim izognil.

Kakšna predavanja in delavnice ponujate?

Pokažem na to, po katerih kriterijih lahko z veliko gotovostjo izbereš dobro igračo ter seveda pokažem veliko primerov zelo pogostih igrač, ki po moji oceni ne podpirajo otrokovega razvoja, a jih otroci dobijo za darilo zaradi nepoznavanja otrokovega razvoja, neke sentimentalnosti, udobnosti ali morda želje po tem, da bi se otrok kar se da hitro nekaj naučil. Ob vsakem predavanju prinesem vsaj kako škatlo igrač s sabo, torej postavim vsaj manjšo razstavo, saj je ob primerih najlažje povedati bistveno. Pravzaprav sem imel večinoma predavanja povezana s postavljeno razstavo.

Torej lahko tudi postavite razstavo Lesenih igrač skozi čas. Kaj je namen te razstave in s katerim časovnim obdobjem začnete? Kaj se lahko naučimo?

Razstavo sem doslej vedno prilagodil prostoru in verjemite mi, da lahko zapolnim veliko vitrin, saj mora biti med igračami tudi malo prostora, da vsaka zase zaživi. Namen razstave je pokazati, da obstajajo v naši ne tako daljni preteklosti zelo dobri primeri odličnih igrač za katere pa se bomo morali danes dobesedno boriti ob poplavi cenenih in večinoma neumetniških igrač v današnjem času.

Pravzaprav nas igrače same morajo naučiti, nas voditi k veliko bolj pomembnim vprašanjem: Kaj pravzaprav otrok potrebuje za zdrav razvoj, kakšne spodbude? Kaj otroku koristi in kaj škoduje? Kdaj je primerno, da otroku igračo damo in kdaj pustimo, da ustvarja sam in najde, kar potrebuje?

Kakšni so odzivi vaše potujoče razstave Lesene igrače skozi čas? Ste navdih za potujočo razstavo dobili od potujočih knjižnic? Navsezadnje s potujočo razstavo le-tej dodate sodobni pridih.

Starejši obiskovalci se spominjajo svojega otroštva, saj najdejo med razstavljenimi igračami marsikatero znano, a mlajši se čudijo, kaj vse je možno izdelati iz lesa. To, da je razstava potujoča kot knjižnica, verjetno je res, to kaže na moj interes, da pridem tja, kjer imajo ljudje interes – kot je interes knjižnjic, da pridejo knjige do ljudi. Večkrat sem dobil le povrnjene potne stroške, a sem vseeno šel na pot in v postavitev razstave. V prihodnje si bom upam, našel sponzorja, ki bo videl smisel v mojem početju in me podprl, saj večino eksponatov kupim.

Kakšna so najpogostejša vprašanja na vaši potujoči razstavi? Kaj obiskovalce najbolj pritegne?

Gotovo kdo vpraša, katera igrača je najstarejša. Imam drobno leseno lutko staro dvesto let, pa tudi sabljo, ki naj bi bila iz 17. stoletja, a to nisem dal preveriti in tega ne trdim z gotovostjo. Obiskovalce najbolj pritegne pestrost, saj je igrač res veliko in so v različnih barvah, ki pa pri dobrih igračah niso uporabljene na vsiljiv način, ampak zmerno. V zbirki imam npr. veliko konjičkov, lesenih lutk in gibljivih igrač iz razno raznih koncev sveta – te gibljive igrače so zelo privlačne.

Ali menite, da lahko z izdelavo lesenih igrač svoje kupce hkrati ozaveščamo tudi o varovanju okolja?

Gotovo je uporaba lesa za igrače modra odločitev, saj les prihaja iz narave in hkrati se ob svojem času tja vrne in krog je sklenjen.

Na leto zavržemo ogromno količino še uporabnih igrač, večina pa jih je narejenih iz plastike. Kako bi po vašem mnenju morali pristopiti do ljudi in jim predstaviti različne akcije menjave igrač, da le-te ne bi končale v naravi?

Poglejte kaj vse se učimo v raznih šolah, tja bi brez dvoma sodil tudi predavanje o kvalitetnih igračah. Če prej ne v pripravi na poroko, kajne? Če je nekje vprašanje, potem je naslednji korak iskanje odgovora. Težko je ljudem odgovarjati na vprašanje, če ga ne nosijo v sebi. Res je, da poznamo različne akcije menjav igrač, staro se tako ne vrže nujno proč, ampak išče novega lastnika. Prej ali slej pa pridemo do denarja, saj je običajno cenena plastika tudi poceni, dobra lesena igrača pa draga. Tu je v pomoč izposojevalnica igrač, ki jo pozna marsikatera knjižnica. Saj so igrače pogosto vezane na določeno starostno obdobje in jih otrok preraste ter se na večino igrač ne naveže čustveno, tistih nekaj punčk pa ali naredimo sami ali kupimo.

Kaj je tisto, kar po vašem mnenju nudi lesena igrača, igrača iz plastike pa ne?

Prednost lesa je gotovo toplina in samo dejstvo, da je vzet neposredno iz narave, da lahko čutimo sile, ki jih noben umeten material ne premore. Prednost lesa je tudi možnost obdelave, pač glede na namen igrače lahko izberemo različno trd les, različno prožnega ali vzamemo npr. borovo lubje in naredimo nekaj krhkih figuric, a zelo primernih za domišljijsko igro.

Plastika je zelo odtujena od narave, kar je tuje otroški naravi, ki je še izredno povezana z naravo.

Ali menite, da bodo v prihodnosti proizvajalci igrač le-te izdelovali iz lesa, ker so bolj prijazne okolju?

Kdor danes izdeluje lesene igrače, ta je ali entuziast, ki ve kaj potrebuje otrok, ali pa nekdo, ki ima znanje in dostop do lesa ter vidi v tem svojo poslovno priložnost. No, morda je oboje, saj je na koncu tako, da izdeluješ zato, da drugi to prepoznajo kot nekaj dobrega in so pripravljeni seči v žep za dobro stvar.

Se vam zdi, da slovenski trg ponuja dovolj lesenih in doma narejenih igrač za nakup? Kaj bi po vašem lahko spremenili?

Dobrih lesenih igrač gotovo ni dovolj, a bi šle težko v prodajo, saj je izdelava gotovo dražja od tistih iz umetnih materialov, ki jih lahko vliješ v kalupe. Če je pri hiši mizar, potem naredi gugalnega konjička kar doma, ali pa samokolnico. Sprememba pri nakupu bo prišla s spremembo zavesti. A meni ni dovolj, da je igrača lesena, saj so tudi med lesenimi slabo zamišljene, preveč tehnične, take, ki otroke potiskajo v kalupe kot je znamenita kocka s kvadratom, krogom in trikotnikom. Mali otrok pa res še ne potrebuje matematičnih abstrakcij in že z njimi povezanih nalog, da bo pravo telo dal skozi pravo luknjo. Podobno je z raznimi sestavljankami. Sam sem zgrožen nad raznimi sestavljankami, kjer sestaviš živo bitje kot bi sestavljal avto. To je vendar nedopustno! Sestavite zajca iz nekaj kosov. Kako neokusno! Lesene živali so krasna igrača, a naj bodo v enem kosu, umetniško izdelane in nikakor povsem naturalizirano kot so običajno plastične, pa tudi ne povsem oglato, mrtvo.

Ali imate kakšen predlog oziroma nasvet za slovenske proizvajalce igrač? Kakšne prednosti imajo glede na okolje v katerem živimo?

Proizvajalcem bi svetoval, da se zelo dobro seznanijo z značilnostmi otrokovega razvoja, če želijo izdelovati nekaj, kar bo resnično podpora otrokovemu razvoju, a ta seznanitev naj bo res temeljita, s stališča duhovne znanosti Rudolfa Steinerja, ki je na tem področju postavil trdne temelje. Sam se z veseljem udeležim posveta na to temo, če bo le potreba po tem in bo ustrezno organizirano, da bo učinkovito.

Glede na prednosti okolja bi rekel, da je več kot očitno lesa na pretek. Vedno se najdejo ljudje, ki imajo veselje do dela z lesom, a vsakdo, ki bi proizvajal, se pač ne bo ukvarjal še s prodajo, zato bi bila oblika povezovanja v zadrugo za namene predstavljanja in trženja gotovo dobrodošla. Je pa tako: če bo nekdo nekaj res hotel, kdo ga bo ustavil? V gospodarstvu ne smemo videti le konkurence, saj mi je znano, da tuje že obstoječe firme z uveljavljenimi prodajnimi potmi iščejo partnerje za izdelavo igrač. Vsekakor pa je čar ustvariti nekaj povsem samostojnega, kajne? Pri nas se je med suho robo vedno našla tudi kaka igrača npr. konjiček, vozek ali lesen ptiček na kolesih, ki maha s krili. Ribničani marsikaj znajo. Tudi tam je del odgovora na vaša vprašanja.

Ali bi želeli izpostaviti še kaj posebnega?

Sam sem v svojem doktoratu iz filozofije med drugim eno poglavje namenil tudi igračam. Priporočam v branje. Sicer pa poudarjam, da sta narava in umetnost rešitvi tudi pri igračah. Kaj imata skupnega narava in umetnost? V obeh se razodeva duha in zanj vendar gre, kajne. Ljudje smo vendar v osnovi duhovna bitja in sploh otroci so polni živega duha, želijo biti gibljivi, ustvarjalni. Kakor je osvobajajoča igra v peskovniku, ali pa zgraditi hišo iz vej v gozdu, tako je strup za otroško dušo, da jih posedamo pred ekrane od televizije, tablice do mobilnega telefona. Morda si želimo, da se umirijo, a pravzaprav ubijamo njihove življenjske sile ter jim vtiskamo prisilne misli, ki potem izredno otežujejo delo vzgojiteljev v vrtcih ali učiteljev v šolah.

Podobno je s tekmovalnostjo, ki je ne gre spodbujati v smislu, da je pomembno, kdo zmaga, kar pravzaprav pomeni konec igre. Tekmovalnost je le senca nečesa, senca želje po razvoju, radovednost in igrivost se preobrazita v interes za svet, interes, da prispevaš k razvoju tega sveta tako v njegovi zunanji pojavnosti kot tudi v njegovi notranjosti. Slabe igrače so v obtoku kot znak, da je notranji svet mnogih ljudi zmeden, kaotičen, neskladen z našo pravo naravo. Torej, ko bomo našli svoj temelj, nam bodo slabe igrače vse bolj odurne. Ta pot je dolga, zahteva mnogo truda, a plačilo na koncu je obilno. Tak bi bil malo filozofski odgovor. Vse dobro vam želim v vašem iskanju! Ob priliki se spet srečamo, upam!