Dogodki
Članek: OTROŠKA IGRA IN ODRASLI, Katja Krk, mag.prof.pred.vzg.
Maj
OTROŠKA IGRA IN ODRASLI
Otroci imajo (po Konvenciji o otrokovih pravicah) pravico do lastnih stališč; kot tudi do tega, da so slišani s strani odraslih in je njihovo mnenje resno upoštevano. Še posebej pomembni so njihovi pogledi na neposredno delovanje v ožjem in širšem okolju, kot so igra, počitek, prehrana, oblačenje,…
Gremo se igrat!
Kadar se s predšolskim otrokom pogovarjamo o njegovih pogledih na dejavnosti, ki bi jih lahko skupaj počeli, dobimo pogosto preprost odgovor: gremo se igrat!
Toda pozor – to seveda ne pomeni, da je odrasli glavni animator otroka. Povsem nasprotno – odrasla oseba naj bo zgolj asistent, organizator igre pa otrok! Le tako bo sinergija popolna.
Zakaj?
- Igra je poleg zadovoljevanja osnovnih fizioloških potreb najpomembnejša dejavnost, ki je potrebna za zdrav telesni in duševni razvoj predšolskih otrok. Ob njej pridobivajo intelektualne, socialne, govorne, čustvene, moralne, gibalne in druge izkušnje.
- Otrokova igra je vedno notranje motivirana dejavnost, svobodna, odprta in za otroka prijetna.
- Otroci ne ločujejo med igro in delom: igra je delo in delo je igra. V povprečju se otroci v predšolskem obdobju igrajo od 7 do 9 ur dnevno. V igri iščejo ideje, jih udejanjajo ter želijo uspehe na koncu z nekom deliti in oceniti.
- Občutek uspeha je zanje najpomembnejši: dokler ne dosežejo zastavljenega cilja, bodo nenehno poskušali! Zakaj bi jih odrasli s preuranjenim podajanjem rešitev prikrajšali za ta občutek?
- Posebnosti igre otrok se spreminjajo glede na vsebino (oblike igre so z doraščanjem drugačne), čas igranja in število igrač (igra postaja s starostjo kompleksnejša in igrača enostavnejša), delež telesne aktivnosti pri igri (fizični/miselni nivo) in soigralce (individualna-v paru-skupini).
- Vloga odraslega pri igri otroka je zgolj podajanje idej: igro, ki že poteka, je potrebno ohraniti spontano in otroku v polnem obsegu prepustiti nadzor nad scenarijem. Otrok mora vedeti, da ste nekje blizu in lahko na vas računa, v kolikor se mu zalomi in naprej ne zmore več sam.
- Omogočiti moramo primeren, predvsem varen, prostor za igro z ustreznimi materiali, s čim več surovega, nestrukturiranega, naravnega.
- Se za najvišjo stopnjo otroške participacije pojmuje akcija v projektnem učenju preko igre (na otrokovo spodbudo), v kateri se otroci in odrasli odločajo skupaj, saj otrok nima virov in moči, da bi lahko sam izpeljal spremembo, ki si jo je zamislil.
Kdaj mora odrasli »poseči vmes«?
Šele okoli drugega leta starosti povabi otrok odraslega v igro samostojno. Odrasli se lahko sicer v njihovo igro vključijo že od zgodnje starosti, a ko igro določajo in usmerjalo odrasli, deluje takšno ravnanje na otroka negativno, zavira ustvarjalnost, domišljijo, lastne pobude in samostojnost. Kadar igra ni spodbujena iz otroka samega, ga ne sprošča in mu ne daje zadovoljstva lastnega uspeha ob napredku.
-
Zagotovo se to mora zgoditi v primeru, ko otrok v igri preveč posnema negativne, celo agresivne ali za zdravje nevarne vzore.
-
Kadar igra privede do zapostavljenosti določenega otroka.
-
Kadar se enaka igra ponavlja daljši čas in pri tem ne pride do napredka.
Odrasla oseba naj bo ključni razsodnik pri izbiri otrokovih igrač; potrebno je ponuditi kakovostne in varne igrače (ki naj jih bo raje manj, kot več). Mednje ne sodijo nasilne igrače, kot tudi ne tiste, ki otroka priklenejo na televizijo ali računalnik oz. zanje niso varne.
Za zaključek ne pozabimo še na bistveni dejavnik vloge odraslega pri otroški igri. To je zagotavljanje zadostnega gibanja na svežem zraku (predšolski otrok potrebuje najmanj 60 minut aktivnega gibanja dnevno!) ter sproščenega druženja ob zabavnih dejavnostih!
Bahovec, E.D. (ur.). (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.